V januarju sledi četrto predavanje dr. Damjana Hančiča na temo pokopov v mekinjski samostanski cerkvi.

Dejavnost samostanov je v preteklosti segala na najrazličnejša področja tostranskega in onostranskega življenja. Ko govorimo o slednjem mislimo, predvsem na skrb takratnih samostanov za posmrtni dušni blagor svojih dobrotnikov, zlasti bogatih ter vplivnih plemičev in meščanov. V ta namen so morali samostani v zameno za prejete darove, ki so jim jih darovalci namenili, poskrbeti za opravljanje maš zadušnic, obletnih maš in drugih molitvenih obveznosti. Ena od zelo priljubljenih oblik skrbi za posmrtni blagor duš samostanskih dobrotnikov, so bili pokopi le-teh v samostanih oz. njihovih cerkvah. Zagotovitev pokopa v želeni cerkveni ustanovi je bila povezana z željo po duhovni odrešitvi in tudi s socialnim ugledom posameznika in rodu. Med kranjskimi samostani je imel pomembno vlogo glede skrbi za dušni blagor laikov, zlasti plemstva zagotovo tudi samostan v Mekinjah, ki je poleg opravljanja maš zadušnic in spominskih maš za umrlimi plemiči in meščani, številnim med njimi služil tudi kot zadnje zemeljsko počivališče.

Tako so že od samega začetka obstoja mekinjskega samostana pokopavali v samostanski cerkvi sv. Marije člane rodbine samostanskih ustanoviteljev in dednih odvetnikov Gallenbergov; pokopavali so jih v posebni družinski grobnici pod tlakom te cerkve. Poleg Gallenbergov so v mekinjski cerkvi, vsaj v 14. in 15. stoletju pokopavali tudi plemiče nekaterih drugih lokalnih plemiških rodbin, v sklopu cerkve pa so imele grobnico tudi mekinjske klarise in v tej so pokopavali tudi samostanske kaplane in gojenke samostanskega »internata«.