Slovenski pisatelj Ivan Sivec v novem romanu Dorotejine solze razgrinja bogato in pretresljivo zgodbo klaris iz Samostan Mekinje, s poudarkom na najbolj prepoznavni, dobrotljivi in duhovno razgledani opatinji Doroteji Sidoniji Gallenberg. Delo odpira pogled v večstoletno samostansko življenje, ki je bilo v slovenskem leposlovju pogosto prezrto, čeprav so bili samostani pomembna duhovna, izobraževalna, gospodarska in kulturna središča. Celotna pripoved je hvalnica Mekinjskemu samostanu in bližnjemu mestu Kamnik, zemeljskemu raju pod Kamniškimi planinami.