Zgodovina

Dr. Damjan Hančič

Zgodovina Mekinje (1300–2018) – kratki oris

Samostan v času klaris, 1300 – 1782

Devetega oktobra leta 1300 sta zakonca Seyfrid (Žiga) in Elizabeta Gallenberška (Mekinjska) na svojem zemljišču v Mekinjah ustanovila prvi samostan reda sv. Klare na Kranjskem. Samostanu sta darovala poleg poslopja v Mekinjah tudi osnovo premoženja: 13 kmetij, 4 sirarnice, pravico do oskrbovanja z lesom, nekaj travnikov, sadovnjakov in potokov. Uradni naziv samostana se je glasil: Samostan Svete Marije (Vnebovzete) reda svete Klare v Mekinjah na Kranjskem. Duhovno vodstvo mekinjskih klaris so imeli manjši bratje sv. Frančiška in sicer najprej ljubljanski minoriti, od leta 1629 pa kamniški frančiškani. Samostan klaris v Mekinjah je stal za razliko od večine ostalih klariških samostanov zunaj mestne naselbine in je zato veljal za t. i. »podeželski« samostan. Samostan v Mekinjah je pripadal redu klaris – urbank, ki so lahko imele tudi večje posesti, kar je redovnice mnogokrat oviralo pri njihovem redovnem življenju. Samostan je bil v začetku namenjen trinajstim redovnicam, kasneje pa se je njihovo število spreminjalo. V mekinjski samostan so prihajale predvsem hčere najpomembnejših kranjskih plemiških in meščanskih družin. Nekaj redovnic je bilo tudi s Štajerske, Goriške in Koroške. Mekinjske opatinje so po svojem položaju pripadale prelatskemu stanu in so se smele preko svojega zastopnika udeleževati zasedanj kranjskega deželnega zbora (listinsko dokazljivo od leta 1577 naprej).

 

Premoženje samostana je do 16. stol., kljub številnim darovanjem v 14. in 15. stol. kar nekoliko zaostajalo v primerjavi s premoženjem ostalih samostanov. Samostan je imel največ posesti v vzhodnem predelu Gorenjske, tj. od Zagorja do Velesovega. Mekinjski samostan je imel tudi pravico do pridobivanja lesa in drv v bistriškem gozdu. Ta pravica se omenja v listini iz 15. aprila 1516, ki je vsebovala poravnavo po dolgotrajnih sporih med mestom Kamnikom in samostanom. Nadvojvoda Albert III. je 29. avgusta leta 1338 podelil mekinjskemu samostanu pravico do nižjega oz. patrimonialnega sodstva nad podložniki, ki so spadali pod mekinjsko zemljiško gospostvo. Ta privilegij in svoboščine so kasneje večkrat potrjevali avstrijski vladarji.

O sodelovanju podložnikov iz Mekinj v kmečkih uporih imamo le malo poročil. Znano je, da se je podložnikom na samostanskih posestvih godilo bolje kot podložnikom na posestvih plemičev.
Turki so opustošili mekinjski samostan samo enkrat: v začetku junija leta 1471. Takrat je iz Ljubljane ena od treh skupin turške vojske prodrla do Kamnika, od tam pa v Mekinje, kjer so oropali samostan in nato nadaljevali pot čez tuhinjsko dolino do Celja. Po nekaterih podatkih naj bi Turki takrat v sužnost odvedli tudi vse mekinjske redovnice. Po mekinjskih redovnicah so se imenovala tudi severna vrata v kamniškem mestnem protiturškem obzidju, ki so vodila iz mesta v takratno kamniško predmestje Graben in dalje proti Mekinjam, »Frauentor« = nunska vrata.

Samostan v Mekinjah pred obnovo (J. W. Valvasor, Topographia Ducatus Carniolæ modernæ, Laybach 1679)

Takoj ko je bil leta 1681 rešen spor glede dednega odvetništva nad samostanom, ki je Gallenbergom nedvoumno zagotavljal pravico do dednega odvetništva nad mekinjskim samostanom in pravico do svetne umestitve novoizvoljene mekinjske opatinje, sta se brata Jurij Žiga Gallenberg in Janez Friderik Gallenberg lotila temeljite obnove mekinjskega samostana. Samostan je bil v tistem času že v slabem stanju, saj ga že dolgo časa niso temeljito prenovili. Napisa na črnem poliranem marmorju nad nekdanjim glavnim vhodom v samostan in na steni nad vrati nekdanje klariške samostanske obednice nam v latinščini sporočata, da je samostan v tistem času že razpadal zaradi starosti in da so ga od temeljev obnovili. Valvasorjeva slika mekinjskega samostana pred obnovo kaže, da je bil samostan pred obnovo večinoma lesen, streha je bila krita s skodlami. Stroške obnove samostana sta deloma plačala sama brata Gallenberg, delno pa kranjski deželni stanovi. Valvasor poroča, da so z obnovo končali leta 1686. Zapisal je tudi, da se lahko obnovljeni mekinjski samostan upravičeno imenuje »najlepši samostan na Kranjskem«.

Samostan v Mekinjah po obnovi med letoma 1682–1686 (J. W. Valvasor, Die Ehre deß Herzogthumbs Crain, Buch IX., Nürenberg 1689, str. 367)

Gallenbergi so imeli že od ustanovitve samostana naprej pravico pokopavanja članov svoje rodbine v mekinjski samostanski, danes župnijski cerkvi. Ta grobnica se je skupaj z njihovimi posmrtnimi ostanki ohranila vse do današnjih dni, vendar ni dostopna za oglede.

 

Čas reform razsvetljenih vladarjev samostanom kontemplativnih redov ni bil naklonjen, ker po racionalističnem gledanju niso z ničemer prispevali državnemu dobru. Tako je avstrijski cesar Jožef II. 12. januarja 1782 izdal dekret o ukinitvi nekaterih samostanov, med njimi tudi mekinjskega. Klarise so zapustile Mekinje prvega julija 1782.

Samostan brez redovnih skupnosti 1782 – 1902

Leta 1787, pet let po razpustitvi mekinjskega klariškega samostana in pregonu sester klaris v pritlične prostore prav tako razpuščenega samostana dominikank v Velesovem, je podržavljena samostanska posest Mekinje postala samostojen naborni okraj. Istega leta je bila v Mekinjah ustanovljena lokalnija, ki je bila leta 1875 povzdignjena v samostojno župnijo.

Samostan je od leta 1799 služil kot zapor za francoske vojake, s katerimi je bila Avstrija v tistih letih občasno v vojni. Istočasno so mekinjski samostan uporabljali tudi za bolnišnico. Po letu 1800 je število bolnikov močno naraslo in deželno oblastvo je poslalo dva frančiškana za spovednika. V času Ilirskih provinc pa je bilo v stavbi razpuščenega mekinjskega samostana nastanjeno francosko vojaštvo, ki ga je po avstrijski »restavraciji« leta 1814 za več desetletij nadomestilo avstrijsko.

Leta 1830 so prodali podržavljeno »kameralno mekinjsko gospostvo« skupaj s samostanom baronu Apfalterju s Križa. Absolutistična država ni imela več interesa, da bi vzdrževala zemljiška gospostva. Kmalu pa so tudi novi »svetni« lastniki oz. njihovi dediči ugotovili, da od prazne in razpadajoče samostanske zgradbe ni prav nobene koristi, zato bi jo bilo koristneje prodati.

Samostan v času uršulink 1902 – 2012

Petnajstega oktobra 1901 je predstojnica ljubljanskih uršulink m. Terezija Heidrich dobila ponudbo za nakup nekdanjega klariškega samostana. Pogajanja so trajala celo leto, saj so se za nakup objekta že prej potegovali še nekateri drugi interesenti, med drugimi tudi klarise iz Brixna (Južna Tirolska) in veliki mojster nemškega viteškega reda nadvojvoda Evgen, ki si je samostansko stavbo ogledal že 15. maja 1896 in je tu nameraval ustanoviti bolnišnico, vendar mu stavba ni bila všeč.

 

Kupna pogodba med baronom Apfaltrernom in ljubljanskimi uršulinkami je bila podpisana 15. oktobra 1902. Uršulinke so za samostansko poslopje odštele 25. 000 avstro – ogrskih kron.  Istočasno s pogajanji o nakupu so ljubljanske uršulinke vodile tudi prizadevanja, da bi smele odpreti 5 razredno ljudsko šolo za dekleta. Dovoljenje za šolo so dobile 27. decembra 1902. Sprva so imele uršulinke le četrti in kasneje 5. razred, tako da so s svojo šolsko dejavnostjo sprva predstavljale dopolnitev obstoječega državnega osnovnega šolstva v kamniški okolici.

 

Kupnina za samostan je bila plačana 19. maja 1903, 8. junija, pa se je predstojnica ljubljanskega samostana m. Terezija Heidrich vspremstvu samostanskega sprituala Bulovca, ter sosestrama m. Viktorijo in m. Ludoviko odpeljala na natančen ogled samostanskih prostorov. Prvi vtisi niso bili najboljši, vendar je uršulinkam kljub temu do njenega drugega obiska v Mekinjah 15. septembra 1903, uspelo končati vsa obnovitvena dela in pripraviti prostore za vselitev in začetek pouka. Samostan je bil namreč v zelo slabem stanju, zato so morale uršulinke vložiti kar precej sredstev v obnovo. Vsa dela je vodil frančiškan p. Hieronim Knoblehar.

 

Dan za preselitev uršulink iz Ljubljane v Mekinje je bil določen za 26. september 1903. Tega dne sta se v Mekinje iz Ljubljane pripeljali dve kočiji z redovnicami, ki pa so same izrazile željo, da gredo v Mekinje.

 

Med prvo svetovno vojno je del samostana služil za vojaško bolnišnico avstro-ogrskim vojakom, druga svetovna vojna pa pomeni v življenju mekinjske uršulinske komunitete velik rez, primerljiv le z razpustitvijo samostana mekinjskih klaris 140 let pred tem.

 

Prva žrtev vojne oz. priprav nanjo je bila uršulinska šola, ki je prekinila pouk že 1. aprila 1941. Ves čas, sicer kratkih vojnih operacij aprila 1941, so sestre uršulinke podobno kot okoliški prebivalci preživljali predvsem v strahu, da nemški bombniki ne bi bombardirali bližnje smodnišnice, po vkorakanju nemške vojske v Kamnik, pa so skupaj z duhovniki, učitelji in izobraženci postale prav uršulinke prve žrtve okupacije na Kamniškem, saj so jih nemški vojaki že drugi teden okupacije pregnali iz samostana.

 

Junija 1945 so se, po skupnem prizadevanju uršulinkam naklonjenih posameznikov iz Mekinj in Kamnika, med vojno izgnane mekinjske uršulinke vrnile iz pregnanstva. Vrnile so se lahko šele potem, ko so novim oblastem obljubile, da bodo kuhale izseljencem, ki se bodo vračali v domovino in ostali začasno v mekinjskem samostanu. Velik del samostana uršulinke niso smele uporabljati, ampak so dobile le nekaj sob v prvem nadstropju samostana. Komunistična oblast je uršulinkam že leta 1945 iz ideoloških razlogov prepovedala opravljati šolsko dejavnost. Kljub temu so uršulinke zasebno še dolga desetletja opravljale zelo kvalitetne inštrukcije raznih šolskih predmetov, zlasti matematike in tujih jezikov.

 

V prvih letih po vojni je pomembno vlogo pri vračanju uršulink v Mekinje in prilagajanju samostanske skupnosti novim družbenim razmeram odigrala takratna predstojnica samostana, sicer domačinka iz Mekinj, m. Magdalena Plevel. Da bi rešila samostan pred ukinitvijo je predlagala, da se v Mekinjah ustanovi podobna državna ekonomija kot v Repnjah na posestvu šolskih sester. Tako je bila na redovnem posestvu mekinjskih uršulink leta 1949 ustanovljena Državna ekonomija Mekinje, kjer so bile uršulinke zaposlene kot državne delavke. Dobivale so tudi državno plačo in bile socialno zavarovane. S tem so se mekinjske uršulinke reševale iz najhujših socialnih stisk. Zaradi svoje službe so morale redovnice po sklepu provincialne predstojnice nositi civilno obleko in ne redovne. Ko je bila ekonomija v Mekinjah leta 1959 ukinjena je bil velik del samostana po sklepu kamniškega občinskega odbora tudi uradno nacionaliziran. Nacionalizirani del samostana je služil raznim dejavnostim: vajeniške šole različnih strok (frizerstvo, mizarstvo,…), poboljševalni zavod za mladoletnike, privatna stanovanja, delavnica ljudske tehnike, radio klub in skladišče brisač. Od leta 1971 se je v delu samostana do leta 2000 nahajalo skladišče knjig Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

 

Že julija 1945 pa je v Mekinje prišlo okoli 1000 internirancev iz nemški taborišč, ki so s seboj prinesli tifus. Od maja 1946 do decembra 1952 je bila v samostanu baza za repatriacijo med vojno razseljenih oseb. Julija 1949 so se v samostan za nekaj časa naselile žene Markosovih grških partizanov z otroki.

 

Leta 1968 je uršulinski samostan Mekinje postal spet neodvisen od ljubljanskega. Tako je mekinjski samostan dobil svojo samostansko predstojnico, ki je bila popolnoma neodvisna od ljubljanske.

 

Sestre uršulinke so vsa ta leta vzorno skrbele za vzdrževanje dela samostana, ki je bil njihova last oz. ni bil nacionaliziran. Leta 1990 so mekinjske uršulinke dobile vrnjen dotlej nacionaliziran del samostana. Ker sta država in občina v povojnih letih le izkoriščala samostan za svoje potrebe, nič pa vložili v vzdrževanje samostanske stavbe, se je pokazala potreba po temeljiti obnovi velikega dela samostanske zgradbe. Zato so zadnja leta sestre ob delni pomoči države in občini vlagala precejšnja sredstva v obnovo samostana, da bi ohranile ta izredni kulturno-zgodovinski spomenik, vendar je na koncu bilo finančno breme zanje vendarle pretežko in so se odločile v letu 2016 samostansko stavbo podariti občini Kamnik.

Viri:

Damjan Hančič, Sedemsto let klaris na Slovenskem, Nazarje 2000.
Damjan Hančič, Samostan Mekinje – 700 let, Mekinje, 2000
Spominska knjiga fare mekinjske 1893 – 1924; v: Župnijski arhiv Mekinje, Polčeva 11, 1241 Kamnik

X