25 Maj Doroteja Sidonija Gallenberg
»V samostan vstopam prostovoljno v želji, da bi tako ugajala Bogu in si zagotovila zveličanje svoje duše v služenju svojemu ženinu Kristusu. Odpovedujem se vsem nadaljnjim zahtevkom v zvezi z dedovanjem družinskega premoženja v korist svojih bratov in sester. Svoj dedni delež prinašam v samostan kot doto.« Tako v listini iz leta 1680, ko je napravila redovne zaobljube, zapiše Doroteja Sidonija Gallenberg. Njen oče pa v nadaljevanju navaja: »Izročam omenjen hčerin dedni delež samostanu Mekinje v višini 1.500 gld., naloženih v zadolžnicah v dveh gospostvih. Od tega sta dve tretjini zneska namenjeni opatinji oziroma konventu, ena tretjina pa neposredno hčerki Doroteji Sidoniji Gallenberg.«
Vstop v samostan Mekinje, ki so ga slabih 400 let pred Dorotejinim vstopom v strogo klavzuro reda klaris ustanovili njeni predniki, se zdi na prvi pogled dejanje obupa plemiške hčere in njenega očeta, ki ni mogel najti ustreznega moža za tretjo izmed svojih petih hčera. Vendar podroben pregled razkrije drugačno zgodbo. Zgodbo mogočne, preudarne, vztrajne, pobožne in izobražene grofične, ki bi lahko ostala v udobnem svetu plemiškega prestiža, a se je raje podala na pot duhovnosti …
Leta 1664 se je očetu Žigi Juriju Gallenbergu, kranjskemu deželnemu upravitelju, in materi Katarini Elizabeti grofici Schrattenbach, poročeni Gallenberg, kot četrti otrok od devetih rodila deklica, ki sta jo poimenovala Doroteja Sidonija. Ravno v času njenega rojstva je grof Gallenberg začel graditi dvorec v Soteski ob reki Krki na Dolenjskem, enega najlepših in najrazkošnejših gradov daleč naokoli. Deklica je bila deležna najboljše vzgoje in izobrazbe, kot se za hčerko premožnega in uglednega grofa spodobi.
Kje, kdaj in kako je Doroteja zaslišala Božji klic, se ne ve. Kot hči vplivnega grofa je imela možnost za odlično poroko, vendar je s komaj šestnajstimi leti zapustila svet popolnega udobja in se podala v mekinjski samostan med sestre klarise, kjer se je 24. februarja zavezala čistosti, uboštvu, pokorščini in klavzuri. Klošter je bil v času njenega prihoda in že pred tem v slabem stanju in za bivanje večjega števila redovnic neprimeren. Hvala Bogu so bili grofje Gallenbergi dedni odvetniki samostana, ki so obdržali pomemben vpliv na dogajanje za posvečenimi zidovi od ustanovitve dalje, zato je Dorotejin oče kmalu po njenih redovnih zaobljubah skupaj z bratom in znatno finančno pomočjo deželnih stanov povečal in moderniziral samostan, o čemer še danes pričata dve plošči: ena nad nekdanjim glavnim vhodom in druga v nekdanji poletni jedilnici. Janez Vajkard Valvasor, ki je tedaj pisal svoje slavno delo Slava Vojvodine Kranjske, je o novem poslopju zapisal, da gre za najlepši samostan na Kranjskem.
Ko je Doroteja že polnih 26 letih zgledno bivala v samostanu in se v vmesnem času dodatno izobraževala zlasti v umetnosti poznavanja zelišč, koristnosti njihove uporabe ter njihovih zdravilnih učinkih, je bila po smrti predhodnice Katarine Attems izvoljena za novo predstojnico samostana, prvo po dobrih 400 letih iz direktne linije rodbine Gallenberg. Vodstvo je prevzela z resnostjo, preudarnostjo, predanostjo in vero. Najprej je nadaljevala dela pri obnovi cerkve, ki jih je začela njena predhodnica: glavni oltar, ki je viden še danes in spada med najlepše baročne oltarje, je naročila Doroteja. Tudi orgle, ki se danes sramežljivo skrivajo zadaj v predprostoru kora in so eden najstarejših ohranjenih tovrstnih inštrumentov pri nas, čeprav ne delujejo več, so plod njene prenove.
Kar pa je najpomembnejše: nova gallenberška opatinja se je lotila temeljite prenove samostanskih pravil, ki so bila ob njenem nastopu zelo ohlapna glede na redovna pravila ter poostrila klavzuro (klavzura so prostori znotraj samostana, ki so namenjeni samo samostanski skupnosti in vanjo nima vstopa nihče, razen pripadnikov skupnosti; pri klarisah je klavzura zajemala celotno samostansko poslopje in vrt). Čeprav je bila sama v otroških letih vajena popolnega udobja, je zaobljube redu vzela zelo resno in se poskušala v kar največji meri vrniti k uboštvu, kakršnega si prestiža vajeno dekle lahko sploh zamisli: dosegla je, da redovnice v samostanu niso več imele vsaka svoje služkinje, zahtevala je enotno obleko vseh redovnic, brez prestižnih materialov, s čimer je preprečila nehoteno razslojevanje, vse sestre pa so po njenih novih pravilih imele skupno kuharico in perico. S tem je poenotila status redovnic, da so ponovno postale sestre v pravem pomenu besede. Njena poostritev klavzure je pomenila popolno prepoved obiskov v samostanu. Tako so redovnice lahko sprejemale obiskovalce – sorodnike – le v posebni govorilnici, kjer je pogovor potekal ob spremstvu dveh sester, ki ju je določila opatinja, ne pa v svojih sobah, kot je bilo to redovnim pravilom navkljub dovoljeno v nekaterih kranjskih ženskih samostanih. Da pa klavzura le ni bila tako stroga za vse, pričajo opatinjina dobra dela: okoliški prebivalci so bili materi prednici izjemno hvaležni zavoljo njenega odličnega poznavanja zelišč in bolezni; njen nasvet je marsikomu olajšal težave ali celo rešil življenje, zato je imela že v času svojega življenja skoraj svetniški sloves.
Ta se je okrepil z njeno pobudo za ustanovitev Bratovščine Marijinega brezmadežnega srca (dejavne med leti 1718 in 1782) in njenim posredovanjem pri papežu, da je bratovščino kanonično ustanovil. Glavna naloga bratovščine je bila organiziranje procesij, ki so se jih udeleževali romarji z vse Kranjske in dela Štajerske, tako so postale Mekinje prava mala Marijina romarska pot.
Mekinjski samostan je pod vodstvom Doroteje Sidonije Gallenberg doživel pravi preporod tako v duhovnem kot posvetnem smislu. Z deli, ki jih je nadaljevala pri obnovi cerkve, je pustila pečat, viden še danes, predvsem pa je samostanu z novimi konstitucijami, ki so ohranjene, prinesla svež veter pri utrjevanju vere in redovnega življenja, približanega prvotnim vodilom ustanoviteljice reda sv. Klare Asiške. Ker pa je s svojo neusahljivo energijo, predanostjo znanju in skrbi za zdravje vseh njenih redovnic, njej podložnih kmetov, služabnikov in vseh, ki so potrebovali njen zdravstveni nasvet, posegla tudi zunaj samostanskih zidov, je njena zapuščina ostala živa še dolgo.
Ko je na božični dan leta 1728 umrla, jo je na mestu opatinje nasledila njena mlajša sestra Leopoldina Maksimilijana, ki se je Doroteji Sidoniji v samostanskem življenju pridružila osem let po njenem vstopu. Leopoldina, ki se je od sestre veliko naučila, je v naslednjih desetletjih nadaljevala z modrim upravljanjem samostana in njemu podložnih kmetij. V mrliški knjigi mekinjskih klaris tako še danes beremo hvalospeve prvi gallenberški opatinji.
Njen duh pa še vedno živi v mekinjskem samostanu. Zgodba o njenem življenju je bogata, plodna in polna predajanja, znanja, izobraževanja in stremljenja k boljšemu načinu življenja za vse. Kako zelo je cenila zdravje, priča njeno izrazito zanimanje za to področje. In še ena zanimivost: mekinjske klarise so po življenjski dobi prekašale pričakovano splošno starost takratne populacije za približno 20 let. Umirale so celo starejše kot klarise iz samostana v Ljubljani in Škofji Loki. Poleg mirnega kontemplativnega življenja, dobri prehrani in skrbi za zdravje je k temu prispevalo tudi izredno zdravo podnebje (prehod iz gorskega v subalpski pas) v Mekinjah, zaradi česar je bilo to območje še pred 100 leti znano kot odlično za zdravljenje različnih pljučnih bolezni.
Sedaj se trudimo obuditi delo Doroteje Sidonije in prenesti njeno znanje in njene vrline nazaj v samostan. Želimo, da poslopje postane center znanja, kakršen je bil včasih, ko je sprejemal gojenke in jim nudil izvrstno izobrazbo, za kar so se zavzemale tudi zadnje lastnice sestre uršulinke, center miru in kontemplacije, ki ga še vedno prežema energija tisočev in tisočev ur prebitih v molitvi. Za razliko od zaprtega reda klaris pa smo odprli samostanska vrata in si prizadevamo, da se ljudje srečujejo in družijo na različnih kulturnih dogodkih. To sta naše poslanstvo in vizija. Vabimo vas, da vstopite v ta svet.
Portret: Doroteja Sidonija Gallenberg, mekinjska opatinja, Neznani avtor, 1. pol. 18. st., Narodna galerija, Ljubljana