25 Feb Sleherniku je potrebno vrniti spoštovanje
Na dvorišče samostana v Mekinjah se je pripeljal sivolasi gospod z dolgo brado, preprosto in vsakdanje oblečen, a dobrovoljen, izžarevajoč toplino, ki je postala še bolj očitna ob stisku roke in prijaznem pozdravu. Začetna nervoza ob pričakovanju snidenja z moralno avtoriteto je v hipu minila. Njegova preprostost in življenje vere, kakršno predstavljajo zapisi v Svetem pismu, sta postala očitna že pred začetkom predavanja, na katerega je bil povabljen. Ni sedel v dvorani in čakal, da ga najavimo z vsemi laskavimi nazivi, ki si jih je prislužil s svojim delom, temveč je hodil med prihajajočimi obiskovalci, vsakega pozdravil, si izmenjal par besed in se z njimi rokoval.
Sam zase pravi, da je kmet po srcu, ki uživa na samotni kmetiji sredi gozdov pod Raduho ter v družbi svoje kobile, gospe Kapre, premišljuje, kako lahko s svojim delovanjem in ozaveščanjem o krivicah in zablodah sodobnega sveta pomaga sodobni družbi vrniti koncept človečnosti. S svojim predavanjem, oziroma poudarkom svojih tez, zbranih v dveh uspešnih knjigah (95 tez pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma in 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja) je razsvetlil in navdušil poslušalce v polni Veliki obnovljeni dvorani. Težko je na kratko in po spominu zapisati bistvene poudarke včerajšnjega srečanja in ponoviti besede velikega misleca, zato naj bo ta prispevek le laična obnova in povabilo k razmisleku o branju knjig patra Karla Gržana.
Najprej se je pater dotaknil ekonomije, ki je danes zgolj orodje, s katerim se začne razpad družbe na »boljše« in »slabše«, na »privilegirane« in »izkoriščane«. To razslojevanje pa se začne že ob vstopu v šolski sistem – v trenutku, ko prvošolček prestopi prag šole in se začne učiti, se začne tekmovanje, kdo bo boljši in kdo zaostaja v pridobivanju novega znanja. K temu nevede prispevamo tudi starši, ki si želimo imeti najboljšega in najpametnejšega otroka, njegovih primanjkljajev pa ne znamo sprejeti. Na srce nam je ob teh razmišljanjih položil: sprejmite vašega otroka, kakršen je, »v njegovo dobro« preko njega ne izživljajte sanjske podobe, kakršno ste si zanj izmislili vi. Kajti vsak otrok ima področje, na katerem je genialen, kar je treba vzpodbujati, saj tako otroka opolnomočimo in preprečimo, da bi se počutil manjvreden. Poudaril je, da imajo zlasti predšolski otroci zelo razvito socialno inteligenco: pri igri se hitro sprejo, toda ker je igra njihov skupni interes, se prepir kmalu poleže in spet sodelujejo. Ta smisel povezovanja in sodelovanja pa se začne izgubljati ob vstopu v šolo. Naš izobraževalni sistem jih uči vse preveč nasprotovanja in bojevanja, kar se ne kaže le preko ocenjevanja znanja, ampak tudi preko iger, v katerih jih razdelijo na »naše« in »vaše«, med katerimi poteka izločitveni boj (primer: igra med dvema ognjema). Tko naši bodoči stebri družbe dobijo miselnost, da v življenju obstajajo le zmagovalci, ki so lahko cenjeni in so sedaj visoko ocenjeni. Na svojem primeru je opisal travme, ki jih nepravilno ravnanje staršev in šolskega sistem lahko pusti na otroku: kot hud dislektik je imel pri pisanju že v prvem razredu velike težave; učitelji so staršem predlagali vpis na posebno šolo, v smehu pa povedal, da je leta kasneje doktoriral prav iz področja, ki so mu v zgodnjih letih povzročala frustracije – danes je je doktor literarnih ved. Poudaril je, da se pri mnogih ljudeh, ki so bili kasneje znani kot geniji, področje, kjer so v zgodnjih letih učenja zelo šibki, razvije skozi odraščanje v najbolj močno. Tako se Karel Gržan zavzema se za šolo, ki ne bi zgolj usposabljala za kapitalizem uporabnih delavcev in potrošnikov, temveč bi mlade vzgajala za dopolnjevanje in sodelovanje, starše pa poziva, naj se v svoji želji za otrokovo dobro namesto na opozorila otroku, kje še ni zadosti dober, trudijo otroka ovrednotiti v vesolju njemu danih talentov.
Da pa se ne bi srečanje zaključilo le v premišljevanju, kako pravilna so ta razmišljanja in kako sami nevede delamo marsikaj, kar smo slišali, da škodi naši mlajši generaciji, je za konec pater s svojim izrazitim smislom za humor ob pripovedovanju resničnih prigod iz njegovega življenja dvorano napolnil z glasnim smehom zbrane množice. Obljubil je, da se v Mekinjski samostan še vrne. Ob odhodu je še enkrat dejal, kar je rekel že takoj ob prihodu: čudovit samostan imate!
